Še pet dni do francoskih volitev: vse, kar morate vedeti o petih ključnih predsedniških kandidatih

This article was translated into Slovenian Portal Plus and can be read here. The original article was a piece of mine published by Freedom Today.

Manj kot teden dni je do prvega kroga francoskih predsedniških volitev, ki bodo 23. aprila, zato smo našega luksemburškega sodelavca prosili za analizo dogajanja. Pet “velikih” kandidatov in še šest bolj ali manj nepomembnih bo v nedeljo poizkusilo svojo srečo: vodilna dva bosta še do 7. maja, ko bo drugi krog volitvev, vzbujala negotovost v drugih članicah Evropske unije. Od razpleta francoskih volitev namreč ni odvisna le francoska politika v prihodnjih petih letih, pač pa v marsičem prihodnost Unije. Toda dejansko bodo francoske volitve spopad med dvema taboroma: na eni Marine Le Pen, na drugi pa politični establishment levice, desnice in sredine. Torej vsi, ki se bojijo izgube privilegijev. Če se bi ponovila Amerika, potem bi lahko že danes napovedali zmagovalko. Toda Evropa je drugačna, bolj konzervativna in mara tveganja, zato je “Trumpov sindrom” manj verjeten.

Z enajstimi kandidati so tokratne francoske predsedniške volitve kar pestre, sploh pa jim dinamiko daje serija škandalov, povezanih s kandidati, ki se potegujejo za vstop v Elizejsko palačo. Marine Le Pen, ki jih nekatere ankete v zadnjih dneh ne kažejo več tako dobro, se bo skoraj zagotovo kvalificirala za drugi krog. Medijski pomp okoli njenih pravosodnih zdrah – denimo obtožbe o zlorabi sredstev v vlogi evropske poslanke ali pa kazenski pregon zaradi objave šokantnih slik obglavljenja ameriškega novinarja Jamesa Foleya, ki ga je umorila Islamska država – ji namreč prav nič ne škoduje. Za razliko od tekmeca Françoisa Fillona, ki ga je afera s zaposlovanjem njegove žene že drago stala. Marine Le Pen ne spreminja taktike in ohranja sporočilo, ki je njena mantra že vse od leta 2012: protekcionizem, izstop iz evroobmočja in ponovna uvedba franka, tarife na tuje delavce, zatiranje kriminala, vojna proti drogam. Hči kontroverznega Jean-Marie Le Pena se ni vzpela na javnomnejskih anketah zato, ker bi spremenila svojo retoriko ali pridobila več simpatij med ljudmi, pač pa se je v zadnjih letih spremenila Francija, ki je danes bolj naklonjena njenim stališčem in politiki, saj mainstram politiki vsi po vrsti od prvega do zadnjega niso naredili ničesar drugega kot to, da so Francoze razočarali. Ne glede na to, da ima Marine Le Pen nekaj možnosti, da se preseli v Elizejsko palačo, pa je njena politična moč zagotovljena samo v primeru, če njena stranka osvoji večino tudi v parlamentu. To pa se zdi skoraj neverjetno. Danes ima Nacionalna fronta od 577 poslanskih mest namreč eno samo – ki ga zaseda Marinina nečakinja Marion Maréchal-Le Pen.

Sobivanje z desnosredinskimi strankami bi zanesljivo pokopalo politični projekt Le Penove, pa četudi bi ji uspelo sestaviti radikalnejšo desnosredinsko vlado. Zadnja javnomnenjska anketa za parlamentarne volitve v juniju (OpinionWays) je stara skoraj leto dni, napoveduje pa, da bodo desnosredinski republikanci premagali Hollandove socialiste, Nacionalna fronta pa dobila med 58 in 64 poslanskih sedežev. Toda glede na silovite napade Le Penove na njene tekmece levo in desno zaradi finančnih škandalov, se zdi nemogoče, da bi Marine Le Pen kot predsednica lahko sobivala z Republikanci.

Mainstream mediji glodajo Macrona

Presenetljivi politični karieri Emmanuela Macrona je škodovala nestanovitnost njegovih lastnih prepričanj. Buržuj iz elitne šole je obrnil proti sebi revizorje, investicijske bankirje, socialiste in visoke svetovalce; proti sebi je obrnil enega najbolj anti poslovnih predsednikov, ki jih je kdajkoli imeli Francija – tj. Françoisa Hollanda; proti sebi je obrnil pogumnega ministra, ki je uresničeval načela prostega trga, proti sebi je obrnil celo sredinsko politiko. In to kandidat, ki je imel največ možnosti, da postane francoski predsednik.

V pomanjkanju konsistentne ideološke linije je Macron vlekel vrvi iz vseh strani političnega spektra. 39-letnega perspektivnega predsedniškega kandidata, sicer političnega oportunista, so simultano podprli bivši premier Manuel Valls, nekdanji šef Zelenih v Evropskem parlamentu Daniel Cohn-Bendit, kar sedem nekdanjih ministrov iz obdobje predsednikovanja desnosredinskega Jacquesa Chiraca ter celo nekdanji sekretar francoske Komunistične partije Robert Hue. Tako kot so nepredstavljivi Macronovi podporniki, so zmedena tudi njegova politična stališča: Emmanuel Macron namreč istočasno predlaga pokojninsko reformo, ki jo podpira ikona klasičnih liberalcev Alain Madelin, povečanje trošenja za vojsko, uzakonjenje ravnotežje med spoloma med najvišjimi vladnimi funkcionarji, predlaga ponovno uvedbo obveznega služenja vojske za mlade, hoče dvigniti davek na tobačne izdelke, načrtuje zmanjšanje javnega sektorja za 120.000 zaposlenih, znižal bi davke in 80% rezidentom celo oprostil plačevanja določenih davkov – toda ne z zmanjševanjem potrošnje, pač pa zgolj s povračilom davkov po vsej državi (samo za Pariz bi takšen strošek znašal 10 milijard evrov).

Fillon in konzervativni glavobol

Edina vidna reakcija na omembo Françoisa Fillona v teh dneh je brezupen vzdihljaj, še zlasti ko gre za francosko desnico, ki opazuje, kako se razblinjajo njihove sanje po maščevanju za pet let Françoisa Hollanda. Fillon je kandidiral kot politični outsider in presentljivo zmagal na strankarskih volitvah kot kandidat za predsednika Francije. Čudežno so ob tem vsi pozabili, da je bil taisti Fillon premier v času Nicolasa Sarkozyja in da je položaj zapustil z izjemno nizko podporo (36 %). Triinšestdesetletni poslanec francoske nacionalne skupščine kot predsedniški kandidat obljublja krčenje javnega sektorja za 500.000 delovnih mest, kar mu je – skupaj z njegovim katoliškim socialnim konzervativizmom – v medijih nemudoma prineslo primerjavo z Margaret Thatcher. A za razliko od železne lady si je Fillon že na začetku na glavo nakopal škandal zaradi svoje žene Penelope, ki je na račun davkoplačevalcev zaslužila veliko denarja za delo, ki ga dejansko sploh ni opravljala. Razkritje preiskovalnih novinarjev je močno škodovalo Fillonu in ga dobesedno potopilo v javnomnenjskih anketah. Glede tega ni nobenega dvoma: javno mnenje ga ima za lopova. Celo tisti, ki verjamejo, da je Fillon bistven za poraz leve sredine, bi vam off-the-record povedali, da je lopov po potrebi, toda vseeno lopov.

Ker kot kandidat Republikancev v zadnjih tednih ni doživel nobenega dviga podpore, postaja zelo verjetno, da Fillon ne bo mogel premagati Macrona.

Tradicionalna levica je “gotova”

Med predsedniškimi debatami sta bila Benoît Hamon (Socialistična stranka) in Jean-Luc Mélenchon videti skoraj kot strankarska tovariša: oba se idetificirata kot skrajna levičarja in čeprav je Hamon začel izgubljati podporo političnega establishmenta (predvsem županov, senatorjev, poslancev in celo vlade), hkrati pa Mélenchon v zadnjih dvajsetih letih še nikoli ni dobil več kot deset odstotkov na volitvah, sta zavrnila medsebojno sodelovanje. To ni samo smrtonosna spirala, pač pa kaže tudi na fanatično vztrajanje, da na t.i. etablirani levici ni možno nikakršno zavezništvo. Medtem ko sta Hamon in Mélenchon teoretizirala o brezpogojnem in univerzalnem dohodku ali rojstvu 6. republike, kot tudi prisegala na višje davke in več javne porabe, so etablirani socialisti začeli zapuščati potapljajočo se barko in prestopati k Macronu, čigar dvoumna politična stališča bi dejansko utegnila podaljšati njihovo politično zapuščino po drugem krogu volitev 7. maja.

V zadnjih dneh je Mélenchon prodobil podporo in se približal vodilnim trem (Le Penovi, Macronu in Fillonu). A dokler se bo Hamon upiral ideji o združevanju sil na levici, bo Mélenchonov “val” ostal brez posledic.

In zmagovalec bo …

Glede na predhodno navdušenje nad t.i. Front Républicain (kar pomeni združene politične sile vseh strani proti Nacionalni fronti oziroma Marine Le Pen), se zdi zelo težko, da bi Le Penova zavzela Elizejsko palačo. A kot rečeno, tudi če bi Le Penovi uspelo na predsedniških volitvah, so edine francoske volitve, ki dejansko štejejo, zakonodajne – in te bodo v juniju. Dolgočasna novica za tiste, ki verjamejo v temeljne reforme, ki jih Francija obupno potrebuje. Fillon in Macron, verjetno najbolj v svobodni trg orientirana kandidata, nista samo daleč stran od Margaret Thatcher, pač pa sta tudi precej daleč od tega, da kateri od njiju postane predsednik. Če se spomnimo Fillonovih predvolilnih obljub, ki jih je izrekel kot “Sarkozyjev” premier (med njimi tudi orjaški bančni bailout leta 2008), potem francoska javna poraba verjetno ne bo več pod nadzorom. Vse dokler javnost na bo spremenila mnenja glede vloge vlade, se bodo v Parizu vedno uklanjali močnim sindikatom in splošnemu skepticizmu glede svobodnega trga. Se po vsem tem še sprašujete, kdo bo zmagovalec volitev? Le Penova, Macron, Fillon, Hamon ali Mélenchon? Rekel bi, da so francoske volitve že končane – in da je zmagala velika vlada.

About Bill Wirtz

My name is Bill, I'm from Luxembourg and I write about the virtues of a free society. I favour individual and economic freedom and I believe in the capabilities people can develop when they have to take their own responsibilities.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s