V Evropski Uniji se na oblast povzpnejo ravno najslabši

This article has been translated into Slovenian by Marko Čuš Babič. You can check out his Medium profile here. The English original was an op-ed of mine published by the Washington Examiner.

Kot luksemburžan sem v prvih osemnajstih letih mojega življenja poznal le enega predsednika vlade: Jeana-Clauda Junckerja, trenutnega predsednika Evropske Komisije. Ravno zato vam lahko povem, da Juckerjeva jeza in ostrina ob izstopu Velike Britanije iz Evropske Unije nista vredni niti približno toliko medijske pozornosti, kot je dobivata.

Jean-Claude Juncker pooseblja vse, kar je narobe s politiko, kot jo poznamo. Kot študent prava, ki ni nikoli služboval kot pravnik, je postal tajnik velike, desnosredinske stranke (z enako ideološko usmeritvijo kot nemška kanclerka, Angela Merkel), nato pa sta ga pod svoje okrilje vzela najprej bivši luksemburški premier, potem pa še nekdanji predsednik Evropske Komisije, Jacques Santer. Juncker tako v državni upravi deluje že več kot trideset let.

Ob tem je trenutni šef evropske izvršilne oblasti vedno bil, in še vedno je, neprekosljivo priljubljen v svoji domovini, majhnem Luksemburgu. Na primer, ko je v državi leta 2005 potekal refendum o Evropski ustavi, je Juncker kampanjo gradil na svojem kultu osebnosti z grožnjo odstopa iz premierskega stolčka v primeru zmage nasprotne strani.

Čeprav se morda v drugih državah, kot je Velika Britanija, taka poteza sliši kot logičen odziv na poraz, pa so bili luksemburški volilci prestrašeni. Spraševali so se, le kaj bodo naredili, če Jucker odstopi. Takratni predsednik vlade jih je namreč uspel prepričati, da je veljava Luksemburga v svetu povezana neposredno z njim. Kot rezultat je tako več kot 56% volilcev na refendumu glasovalo v prid ratifikacije Evropske ustave.

Spomnimo se tudi Junckerjevega dejanskega odstopa leta 2013 ob obveščevalnem škadalu, v katerem je tajna služba znova in znova sistematično izvajala nezakonite operacije. Ne glede na to, da obveščevalci odgovarjajo le predsedniku vlade, Jucker nase ni prevzel nobene krivde.

Ko so ga soočili s 140 strani dolgim poročilom o njegovih napakah in odgovornosti, ker ni posredoval, je ponovno izpostavil le svoje izjemne vodstvene sposobnosti. Kdo bi sploh slišal za Luksemburg, če ga ne bi vodil mogočni Juncker, je vprašal. Tako je namesto, da bi se lotil reševanja situacije doma, raje pobegnil iz države in obiskal svoje prijatelje v mednarodni skupnosti, da bi znova dokazal svojo pomembnost v Evropskem svetu.

Saga se je končala, ko so se ga njegovi koalicijski partnerji, socialisti, končno naveličali in umazali Junckerjevo brezhibno kariero.

16843365015_c098f84035_b

V Evropski Uniji velja nenapisano pravilo, da mora posameznik najprej izgubiti volitve, da lahko postane del Komisije in trenutni predsednik je še en primer, ki to pravilo potrjuje. Juncker sicer leta 2013 po svojem odstopu ni izgubil volitev – njegova stranka je prevladala z več kot tretjino glasov –, pač pa so z majhno večino koalicijo uspele sestaviti tri opozicijske stranke, kar je Junckerja in njegovo Krščansko-socialno-ljudsko stranko odstranilo iz oblasti.

Ne glede na vse to, pa bi se Junckerjevo imenovanje na mesto predsednika Evropske Komisije zgodilo v vsakem primeru.

Večino zastraševanja o tem, kaj se bo zgodilo Združenemu Kraljevstvu, če se odloči zapustiti Evropsko Unijo, je pri britanskih volilcih naletelo na gluha ušesa (prav tako se do danes številni napovedani črni scenariji tudi niso udejanili). Večina jih je komaj vedela, kdo Juncker sploh je; bivši luksemburški premier se ni zavedal, da je njegov proevropski vpliv zunaj Luksemburga minimalen.

Politična realnost je z veliko prevlado pokončala Junckerjev idealizem. Enako se bo zgodilo tudi med pogajanji med novo britansko vlado, ko bosta nemški Volkswagen in belgijski Stella Artois želela ostati na britanskem trgu. Tokrat se Juncker ne pogaja z volilnim telesom, ki šteje 300.000 ljudi ampak s petim največjim gospodarstvom na svetu.

Trenutni predsednik Evropske Komisije je mojster pretvarjanja; želi si, da bi ga javnost enačila z Jeanom Monnetom ali Robertom Schumanom. Bolj kot karkoli drugega pa si želi stari model Evropske Unije in prepričan je, da bo to dosegel z zastreševalnimi pristopi, ki jih je uporabljal v Luksemburgu.

Realnost mu bo ponovno pokazala, da živi v zmoti.

Žal pa samo Junckerjev odstop s trenutnega položaja, kot ga zahteva češki zunanji minister, ne bi niti približno rešil osnovnega problema koncentracije moči v Evropski Uniji. Moč veliko pogosteje pokvari dobre ljudi, kot pa privablja slabe.

Friedrich Hayek je nekoč dejal: »Tisti, ki nimajo vesti in zadržkov so na dobri poti do uspeha.« Te besede bolje kot karkoli opišejo to burko, v kateri so upokojeni politični veljaki z oblasti držav članic izstreljeni na najvišje položaje v Evropski Uniji.

Če kaj, Jean-Claude Juncker ni bolezen pač pa simptom. Prava bolezen je moč.


Pictures are Creative Commons.

Thanks for liking and sharing!

About Bill Wirtz

My name is Bill, I'm from Luxembourg and I write about the virtues of a free society. I favour individual and economic freedom and I believe in the capabilities people can develop when they have to take their own responsibilities.

1 Response

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s